Najnižja stopnja pojavnosti sladkorne bolezni med odraslim prebivalstvom je v Afriki in državah CIS. Vendar se na statistiko ni mogoče v celoti zanesti.
Sladkorna bolezen je presnovna motnja s kritično visokimi ravnmi sladkorja v krvi (hiperglikemija). Vzrok za to je nezadostna proizvodnja inzulina oziroma neobčutljivost na ta hormon, ki dovaja glukozo iz krvi v celice telesa. Visok krvni sladkor lahko povzroči posledice, kot so odpoved organov, slepota, paraliza, nevropatija, koma in celo smrt.
Stres, neaktiven življenjski slog, neuravnotežena in visokokalorična prehrana ter debelost lahko vplivajo na sposobnost človeškega telesa, da proizvaja inzulin, pa tudi na njegovo občutljivost za različne metode zniževanja ravni sladkorja v krvi. Zaradi razširjenosti sedečega načina življenja in debelosti je sladkorna bolezen postala globalni problem.
Kljub trenutni nizki incidenci sladkorne bolezni v svetu se lahko v prihodnosti poveča. Poleg tega lahko pomanjkanje diagnostičnih metod pomeni, da je dejansko število bolezni veliko večje, nedostopnost zdravstvenih storitev in njihovi visoki stroški pa vodijo v hude posledice za bolnike.
10. Angola (2,6 %)
Številni narodi v Afriki se hitro razvijajo, tako gospodarsko kot socialno, vendar zdravstvene storitve pogosto zaostajajo po kakovosti. Sladkorna bolezen je na primer v Angoli razmeroma redka, vendar bodo spremembe življenjskega sloga verjetno povečale število ljudi, ki trpijo za tem kroničnim stanjem.
Ljudje bodo vse bolj sedeči in jedli več predelane hrane, ki je v velikih porcijah veliko kalorij, sladkorja in transmaščob. V Angoli je sladkorna bolezen pogostejša pri populaciji, stari 60 let in več.
9. Ukrajina (2,6 %)
Število ljudi s sladkorno boleznijo v Ukrajini se je v zadnjem desetletju povečalo za 10 %, a na splošno ostaja relativno nizko. Ukrajina trpi zaradi razširjene vladne korupcije, ki prizadene celo zdravstveni sektor.
Za Ukrajince z nizkimi dohodki je pogosto skoraj nemogoče, da se zdravijo ali kupijo zdravila, ker si jih preprosto ne morejo privoščiti. Poleg tega nekateri ljudje sploh ne morejo plačati pregleda za diagnosticiranje bolezni.
8. Armenija (2,6 %)
Zdravljenje sladkorne bolezni v Armeniji je kompleksen proces, saj so endokrinologi le v nekaj mestih, kamor so prebivalci podeželja zelo težko dostopni. Stroški zdravljenja so za večino Armencev previsoki. V Armeniji je ljudem s sladkorno boleznijo dodeljena invalidnost, zato se znajdejo v neki izolaciji od družbe.
7. Albanija (2,6 %)
Tudi Albanci so začeli voditi bolj sedeč način življenja, deloma zaradi povečanja števila avtomobilov po razpadu ZSSR leta 1991. Hkrati je na voljo malo informacij o primerih sladkorne bolezni med Albanci in znanstveniki ne vedo, kako zelo se je spremenilo območje njegove razširjenosti v zadnjih nekaj desetletjih.
6. Azerbajdžan (2,6 %)
90% primerov sladkorne bolezni v Azerbajdžanu spada v drugo vrsto, ki se običajno oblikuje pod vplivom določenega načina življenja. Sladkorna bolezen tipa 2 se najpogosteje diagnosticira pri ljudeh, starejših od 40 let, medtem ko je sladkorna bolezen tipa 1 pogostejša pri mlajši populaciji.
Leta 2013 je azerbajdžanska vlada skoraj 3-krat povečala sredstva za zdravljenje kroničnih bolezni, vključno s sladkorno boleznijo.
5. Gruzija (2,6 %)
Število mladih s sladkorno boleznijo v Gruziji je višje od svetovnega povprečja, čeprav je bolezen manj pogosta pri odraslih. Gruzijska vlada velja za avtoritarno, politične razmere v državi pa ostajajo nestabilne tudi v primerjavi s stanjem po razpadu ZSSR. Iz tega razloga vlada nima niti časa niti denarja za zdravljenje sladkorne bolezni.
4. Moldavija (2,5 %)
V Moldaviji je veliko ljudi s tuberkulozo in celo razmeroma nizka incidenca sladkorne bolezni še poslabša položaj, saj so ljudje s sladkorno boleznijo bolj izpostavljeni tveganju za nastanek tuberkuloze.
Kot v mnogih državah v razvoju, ljudje nimajo dovolj informacij o sladkorni bolezni, zato jo je pri mnogih Moldavcih težko diagnosticirati. Svetovna zdravstvena organizacija poskuša pomagati rešiti to težavo, ker moldavska vlada svojim državljanom z boleznijo nudi malo podpore.
3. Gambija (2,0 %)
Tako kot v drugih državah v Afriki je sladkorna bolezen v Gambiji še posebej nevarna, ker mnogi ljudje ne vedo, da so bolni in zato niso deležni ustreznega zdravljenja. To lahko povzroči druge bolezni in neželene učinke, kot so srčni napadi, slepota in izguba okončin.
Tudi v Gambiji se je v zadnjih nekaj letih povečalo število debelih bolnikov, kar bi lahko v naslednjih nekaj letih povečalo pojavnost sladkorne bolezni.
2. Mali (1,6 %)
Kot ena najrevnejših držav v Afriki se Mali sooča z izzivi pri zdravljenju ljudi s sladkorno boleznijo. V državi so le 4 zdravniki, ki so usposobljeni za zdravljenje sladkorne bolezni, cena inzulina pa je neverjetno visoka in razmeroma redka. Večina Malija si tega preprosto ne more privoščiti.
Prizadene tudi pomanjkanje informacij o preprečevanju in zdravljenju bolezni, sedeči način življenja večine državljanov pa ne izboljša razmer. Na žalost vlada Malija ni dovolj motivirana za razvoj zdravljenja sladkorne bolezni v državi.
1. Benin (1,5 %)
V Beninu veliko ljudi trpi za kroničnimi boleznimi in prezgodnje smrti so pogoste. Glavni vzroki so zapravljanje zaradi podhranjenosti, nizke porodne teže, HIV, aidsa in malarije. Država je zelo revna, stopnja nepismenosti je neverjetno visoka, zaradi česar je težko pridobiti medicinsko izobrazbo.
Zato je sladkorna bolezen v Beninu redko diagnosticirana, zaradi česar so bolniki, tako kot v drugih afriških državah, zelo ranljivi za zaplete, kar je lahko razlog za visoko umrljivost zaradi bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija si prizadeva za spopadanje z nekaterimi od teh izzivov in načrtuje doseganje posebnih ciljev do leta 2030.
Priporočamo ogled:
Videoposnetek o prehrani pri diabetes mellitusu Leonida Yanovskyja
