Moji najzgodnejši spomini na otroštvo so dogodivščine s hišnimi ljubljenčki. Kot enemu od 9 otrok mi je bilo včasih težko govoriti z vsemi ljudmi, a moji ljubljenčki so vedno poslušali. Kot da bi se razumeli. Ko sem bila zelo mlada, mi je oče predlagal, da bi postala veterinarka, a sem ga le odrinila in mislila, da ja.
Ko sem odraščal, sem opazil, kako hišni ljubljenčki resnično izboljšajo naše življenje. Bogatijo naše radosti, nas podpirajo v žalosti in nas učijo ljubezni in zvestobe. Kot mladega moškega me je oče ves čas nežno spominjal: "Ali kdaj pomisliš, da bi postal veterinar?" bi vprašal. Sčasoma sem začel čutiti to magnetno privlačnost do živali in zdravil. Ne samo zato, ker imam rad živali, bolj zato, ker imam res rad ljudi; in res uživam, ko vidim zdravilno moč vesolja, prikazano skozi lečo sodobne medicine. Uživam, ko pomagam ljudem pri njihovih težavah z živalmi in iz prve roke vidim, kako nas vez človek-žival naredi bolj človeške.
Če vaš ljubljenček potrebuje veterinarsko oskrbo, lahko najdete storitve in informacije o terminih tukaj.
Ko sem končno vstopila v veterino, je bila kot dobro krojena jakna, ki mi je popolnoma pristajala. Obožujem svoje delo, ljubim svoje paciente in resnično ljubim svoje stranke. Podpiram lahko odnose med hišnimi ljubljenčki in družino, od obiskov pri pediatru, do nujnih primerov, rutinske oskrbe in celo resnih bolezni. Vem, kaj vsak od hišnih ljubljenčkov, za katere skrbim, prinese svojim človeškim sorodnikom in v čast mi je, da to povezavo ohranjam.
Po končani veterinarski šoli mi je oče, tako kot številni starši, v paketu podaril majhno darilno škatlo ... V notranjosti je bila uokvirjena risba, ki sem jo risala v vrtcu. Na risbi je bil lev, ki sedi na pregledovalni mizi s stetoskopom v ušesih in manšeto za krvni tlak na repu! Izkazalo se je, da je bil oče od začetka prav in očitno sem to vedel od začetka.
